Site Overlay

Dve Generaciji

Objavljeno: Ljubljana, 28. 03. 2017, 07:41. Avtor: Blaž Garbajs. Vir: 24ur.com

Dve Generaciji – En Poklic: On Ima Za Sabo Šolo In Leta Prakse, Njej Uspelo S Kuhanjem Na Spletu

Ana in Marko. Oba izjemno spretno vihtita kuhalnico, a njuna pot do uspeha je povsem drugačna. On pripada generaciji X, ona je milenijka. Vsak po svoje doživljata svoje poslanstvo, vsak iz svojega zornega kota opazuje “prepad” med generacijama, vsak po svoje vidi možnosti sodelovanja.

Že od prvega članka iz serije o milenijcih se trudimo na neki način pomagati pri zmanjševanju očitnega “prepada”med generacijami. S sogovorci iščemo generacijske razlike na različnih področjih in tudi razloge zanje. Še posebej se to odraža na področju dela. Na eni strani od pripadnikov starejše generacije pogosto slišimo, da “so mladi izbirčni, predrzni in nevajeni trdega dela”, na drugi strani pa mladi pravijo, da starejši prepogosto ne razumejo njihovih potreb in tudi trenutnih razmer na trgu dela.

Da bi čim bolj konkretno prikazali, kako na stvari gledajo eni in drugi, smo sklenili primerjati izkušnje in poglede posameznikov, predstavnikov dveh različnih generacij, ki opravljajo isti poklic. Začenjamo pri kuharjih.

Na naša vprašanja sta se z veseljem odzvala izjemna kuharja in tudi čudovita sogovorca: Marko Žagar, 46-letni kuharski mojster in ustanovitelj Kluba gurmanov Skaručna, in Ana Žontar Kristanc, 27-letna blogerka, pisateljica, televizijska voditeljica, predvsem pa nadvse iznajdljiva kuharica, ki svoje oboževalce na portalu Anina kuhinja razvaja s svojimi kuharskimi idejami.

Že na daleč se vidi, da se s kuhanjem ukvarjata vsak po svoje. To smo spoznali že takoj ob obisku. Marko nas je povabil v razkošne prostore svojega gurmanskega kluba, kjer z udeleženci dogodkov ustvarja kuharske mojstrovine, medtem ko nas je Ana prijazno povabila v domače stanovanje, od koder v svet pošilja svoje recepte in pozitivno kuharsko energijo. Oba sta seveda, kot se za kuharje tudi spodobi, gostom nemudoma ponudila dobrote izpod njunih spretnih rok. Šele nato smo se lotili pogovora.

Razlike v karierni poti

Marko je rojen v kuhinji, Ana je začela kuharski blog med študijem prava

Marko je pripadnik generacije X. Generacije, ki se dobro spomni šolanja in neštetih ur obvezne kuharske prakse. “Že vse življenje sem v kuhinji. Ko sem bil dojenček, so me namesto v jasli dali v koš za umazane prte. Da pač nisem kam ušel,” se je pošalil. Veselje do kuhanja je dobil v osnovni šoli, tudi sicer pa je že celo otroštvo kuhal z mamo v družinski gostilni. Izobraževal se je na srednji gostinski šoli v Ljubljani, nato na Bledu, kjer si je tudi prislužil prvo nagrado na kuharskem tekmovanju. “Takrat sem res dobil zagon,” pravi.

Še predobro se spominja, kako je moral ob 4. uri zjutraj vstajati in se z mopedom voziti na obvezno prakso v številne hotele in stare slovenske gostilne. “Tam sem delal zastonj, da sem se pač učil,” pojasnjuje in dodaja, da je tako še nadgradil znanje iz šole, ki je učila predvsem dela po kuharski knjigi. Po zaslužek se je med drugim odpravil onkraj meja, pozneje se je med drugim lotil  posebnega izziva – v Ljubljani je na Trubarjevi ulici odprl lasten gostinski lokal Kebabči. “Meso sem delal sam,” pravi.

Ves ta čas je najbolj užival, ko je kuhal za prijatelje. Ti so mu sami začeli plačevati za surovine, na srečanja pa je kar naenkrat prihajalo vedno več ljudi. Naposled je ustanovil Društvo za ohranjanje slovenske kulinarične dediščine – Klub gurmanov Skaručna. “Tako sem si ustvaril biznis. Določimo termin, dogodek, in takrat lahko pride, kdor pač želi,” pravi.

Anina pot na hitro: blog–tekmovanje–tečaj–snemanje reklam–oddaja–kuharice in priročniki

Na drugi strani je milenijka Ana svojo kuharsko pot začela precej drugače. V najstniških letih je sicer kuhala s starši, a tedaj želja še ni bila tako močna, da bi jo odvrnila s poti na pravno fakulteto. “Po vpisu na pravo sem prišla do točke, ko sem želela malo počitka od neprestanega učenja. Dragi mi je za rojstni dan podaril pripravljen kuharski blog. Ta je bil mišljen le za sprostitev, a je kmalu prerasel v ljubezen. V kuhanje, ustvarjanje vsebin in kreiranje novih receptov sem se enostavno zaljubila.”

Po dveh ali treh letih bloganja se je prijavila na kuharsko tekmovanje in zmagala. Za nagrado je prejela kuharski tečaj v Italiji, tam pa je kot nalašč dobila priložnost, da začne snemati televizijske reklame. Takoj zatem je dobila tudi priložnost za lastno televizijsko kuharsko oddajo. “Vsi so se mi smejali, češ kako boš s tem živela, če še kuharji z izobrazbo ne dobijo služb. Ampak bila sem vztrajna. Mislim, da so ljudje začutili to mojo strast do ustvarjanja. Mislim, da sem imela srečo, da sem precej kmalu ugotovila, kaj si resnično želim in da mi je dejansko tudi uspelo. Vsak dan se spomnim na to,” pravi simpatična Ana.

Danes ima Ana, tudi mamica dveh otrok, zelo naporne delovnike. Ustvarja kuharske priročnike za nosečnice, mamice, ki dojijo, priročnike za uvajanje goste hrane, piše kuharice, ustvarja svoj spletni portal, predava o prehrani, vodi kuharske šove, tečaje in še veliko drugih stvari.

Pogled na karierne izzive

Oba sogovorca sta ustvarjalca, vsak na svoj način, in oba svoje misli obračata v prihodnost. Marko veliko pozornosti posveča dozorevanju okusa, izboljšavam pri jedeh in širjenju ponudbe znotraj kluba. “Meni je všeč, če mi kdo pove, da kaj ni v redu. Kdor nič ne reče in le odide, mi nič ne pomaga. Jaz bi rad vsak dan naredil nekaj bolje.” Ideje najraje črpa iz starih receptov, pogosto k sebi povabi stare gospe, od katerih se še danes uči starih modrosti. Ne prenaša sodobnih oblik kuhinje, kot je molekularna kuhinja, zanj mora imeti hrana “rep in glavo”.

Ana po drugi strani priznava, da je danes ustvarjanje zelo priljubljeno. “Mladina želi neke spremembe. Mlade mamice denimo danes rade preizkušajo nove stvari. Naveličane so tistih petih klasičnih jedi, ki se cele tedne ponavljajo. Zelo rade spremljajo razne kuharske ustvarjalce,” pojasnjuje.

Pred seboj ima še veliko ciljev, med drugim nadaljnje kuharsko izobraževanje v tujini, a to po lastni izbiri, za dušo, pravi. “Želim po neko res pravo kuharsko izobrazbo, ki me bo nekako res naučila kakšnih stvari, ki jih sama še nisem spoznala.” Kot pravi, se ne želi predstavljati kot kuharica, temveč oseba, ki daje ideje in deli preproste uporabne nasvete. “Spoštujem kuharje, ki imajo žilico za kuharske umetnine. A jaz delim svojo strast nad kuhanjem,” dodaja.

Čeprav mora nenehno skrbeti za blog, dodajati videorecepte, pisati priročnike in drugo, pravi, da tega ne bi nikoli zamenjala za klasično kuharsko delo. “Če bi že šla v gostinske vode, me bolj zanima neka kreativna stran. Bi se lotila gostilnice, kjer bi vsak teden ustvarjala kaj novega.”

Kaj pa pogled na zaposlitvene možnosti?

Ana ugotavlja, da mladi danes težko najdejo službo, predvsem redno zaposlitev. Kot pravi, so razmere takšne tudi za kuharje. Zato se mladina poskuša znajti po svoje. “Moje delo je denimo spletni portal. Res da je težko od tega živeti, a to je lahko neka baza tudi za ustvarjanje izven tega portala,” pravi in dodaja, da tudi sama ves čas spodbuja druge, ne le kuharje, temveč ustvarjalce vseh vrst. “Moramo se podpreti, če je možnost služb slaba.”

Marko meni, da je sicer povpraševanje veliko, a da je v gostilnah videti veliko “navideznega gostilniškega osebja”. “Nivo gostinskih delavcev je v Sloveniji padel zelo nizko. Nekateri raje zaposlijo dekleta z obilnim oprsjem, čeprav te ne znajo skuhati niti približno dobre kave. Skuhati dobro kavo je namreč umetnost,” pravi in dodaja, da bi sam takšno zaposlovanje prepovedal. Takšni slabi delavci zasedajo mesta sposobnemu gostinskemu osebju, meni. Po drugi strani opozarja na previsoka pričakovanja kuharjev. “Zelo malo jih je, ki bi obstali na enem mestu na primer pet let. Vsi bi radi imeli veliko plačo, po drugi strani se jim pa ne da uležati mesa ali tri ure kuhati juhe,” pravi. Prepričan je, da bi vsi potrebovali malce več potrpljenja, da bi morali vložiti malce več truda in predvsem svoje delo opravljati vestno. Potem bi bili vsi zadovoljni.

Kakšne so izkušnje s kuharji milenijci?

Prav veliko dobrih besed kuharski mojster iz Skaručne za kuharje iz generacije milenijcev ni našel. “Morda niso vsi taki, a moje izkušnje pravijo, da bi se bolj zabavali, kot delali.” Pravi, da sam nikakor ne bo več najemal študentov oziroma mladih, ki so na začetku svoje karierne poti. Meni, da niso dovolj zanesljivi. “Hodi tri, štiri dni, potem gre na žur in ga naslednji dan ni. Jaz imam rad ljudi, ki imajo svoje odgovornosti in za tem stojijo,” poudarja.

Žagar: V kuhinji potrebuješ red, prioritete. Tu mladi pešajo

Ne le da mladi danes niso vajeni trdega dela, po njegovem mnenju se tudi zelo hitro naveličajo. Vse jim prehitro postane rutina, potrpljenja pa ni. “Kuhanje ni stvar, ki jo lahko počneš tako malo na približno. Moraš dati dušo in srce. Če ne boš nečesa natančno olupil, če ne boš imel ostrega noža, ne moreš kvalitetno odrezati. V kuhinji potrebuješ red, prioritete, plan dela, to je realnost. Tu mladi pešajo,” je prepričan.

Bi lahko bolje sodelovali?

Na vprašnje, ali se lahko česa starejši vseeno naučijo od mladih, Marko odgovarja, da so mladi vsekakor v prednosti pri uporabi sodobnih tehnologij in spleta. V klubu so se sicer tudi sami že začeli posluževati sodobnih metod promocije, začeli so  snemanje in objavljanje receptov na spletu, navzoči so na družbenih omrežjih, pojasnjuje. Ob tem še dodaja, da kljub vsemu ne gre vreči puške v koruzo, da je sodelovanje generacij vsekakor mogoče tudi v kuharskem poklicu. “Pravzaprav sam nikoli nisem razmišljal, kaj se lahko od mladih naučim. V bistvu nikoli nisem imel ljudi za mlade ali stare. Če ima nekdo pač dobro idejo, ne glede na to koliko je star ali kakšne narodnosti je, je to pozitivno,” pravi.

Ana: Starejše generacije so zakladnice znanja, povezujmo se

Tudi Ana vidi priložnosti za boljše sodelovanje s starejšo generacijo. Mladi bi jim lahko pomagali pri uporabi spleta, družbenih omrežij, ki so vse bolj pomembna. “Starejše generacije pa so lahko za mlade vir navdiha, saj premorejo ogromno izkušenj, obvladajo stare jedi, ki jih mladi ne poznamo,” meni.

Sama slednje že prakticira, in sicer v posebni kategoriji videoreceptov, ki jo je poimenovala Vintage recepti. “Sodelujem s svojo staro mamo, in deluje odlično /…/ Zadnjič sem delala neki tradicionalen kruh in mi je povedala, da včasih ni bilo toliko orehov in rozin, imeli pa so rezine suhega sadja. To so mleli in delali nadeve, delali božični kruh iz suhih krhljev. Naredila sem tak recept in mamice so bile zelo vesele.”

Tudi sama meni, da generacija milenijcev ne bi smela zviška gledati na generaciji X in baby boom. “Ne bi bilo prav, da bi rekli, da smo mi tisti, ki imamo računalnike, internet in da mi vse znamo. Sploh ni res. Starejše generacije so zakladnice znanja. Če bi se znašli, če nam ne bi bilo pod častjo prositi za nasvet, bi lahko marsikatero delo bolje opravili. Zdi se mi, da bi bilo za vse dobro, če bi se povezali,” je še sklenila.

slavko zagar pulinoga